Erasmus po moje

Erasmus po moje

Avtor: Taja Recek

Fakulteta: Fakulteta za strojništvo

Kraj: Porto, Portugalska

Izkušnja: Erasmus+ izmenjava

Obdobje: 5. 2. 2018 – 16. 7. 2018

Sem 26 letna študentka magistrskega programa inženirsko oblikovanje izdelkov, z diplomo iz arhitekture,  ki je o izmenjavi v Portu sanjala več kot dolgih 5 let.

V Porto sem se zaljubila leta 2011, ko sem med poletnimi počitnicami z dvema prijateljicama potovala po Portugalski. Še danes se spominjam sončnega zahoda, ki smo ga tistega toplega avgustovskega večera opazovale s terase samostana Mosteiro da Serra do Pilar. Od tam je mesto tako magično, veličastno in pomirjujoče. V tistem trenutku sem vedela, da je to mesto zame nekaj posebnega in da se bom tja še vrnila.

In res se je zgodilo. Leta 2103 sem se že v drugi polovici septembra odpravila v Porto, takrat še kot študentka arhitekture. S Portom takrat še nismo imeli podpisane bilateralne pogodbe, zato sem se tega lotila sama. Svetovno  precej spoštovani faks FAUP(faks Alvare Size) na žalost, ni želel podpisati pogodbe, sem pa našla privatno fakulteto ESAP, s katero sem uspešno uredila vso dokumentacijo. Tako sem 2 tedna pred začetkom študijskega leta tam obiskovala jezikovni tečaj portugalščine, zakompliciralo pa se je ob podpisu študijskega sporazuma. Predmetnik so popolnoma spremenili in sploh ni več sovpadal z mojim na matični instituciji. A to ni bilo najhujše. Od takrat naprej, je moje navdušenje začelo tonit. Na predstavitvi del preteklega leta, sem ugotovila, da ima faks precej slabšo kvaliteto od našega. Moj fant, ki bi se mi moral vsak čas pridružiti na izmenjavi, ni uspel opraviti izpita, zato je padel letnik in ni mogel na izmenjavo. In  kot da to še ni dovolj, sem si po nesreči novo stanovanje izbrala v predelu geta. Tako sem nekega večera imela precej neprijetno izkušnjo, a k sreči sem uspela ubežati.

Ker vsem pritiskom nisem bila več kos, sem se odločila, da se vrnem domov. A to ni ustavilo moje fantazije, da bi nekega dne živela v Portu.

Seveda sem potrebovala čas, da sem pozabila vse neprijetnosti, a prišel je dan, ko sem bila na to pripravljena. Leta 2017, ko mi je kolega na faksu omenil, da bo odšel na izmenjavo v Porto, sem vedela, da je to nekako idealna, pa hkrati tudi zadnja priložnost.

Tako sem se 5. 2. 2018 spet znašla v Portu. Tokrat so stvari potekale precej bolj enostavno, sproščeno in pozitivno. Že samo dejstvo, da sem ob sebi imela nekoga, ki ga poznam in mu zaupam, mi je pomenilo ogromno. Ob prihodu sem prvi teden preživela v stanovanju mojega prijatelja, kjer sem spoznala njegova sostanovalca domačina. Poznanstvo z njima še vedno ocenjujem za eno od največjih pridobitev te izmenjave. Med drugim sta mi pomagala tudi najti stanovanje, v katerem sem nato živela. Stanovanje je bilo locirano v strogem centru Porta, imelo pa je tudi 200 kvadratnih metrov vrta. Čistoča samega stanovanja in urejenosti vrta nista bila ravno po naših standardih, a ker sta bila oba moja sostanovalca umetnika, je bilo polno njunih izdelkov in majhnih detajlov, ki so stanovanju dali dušo.  Sploh pa sem s tem stanovanjem pridobila največji zaklad oz. najboljšega prijatelja, našega skupnega psa, Soirja.

Glede na to, da sem bila na študijski izmenjavi, je verjetno primerno omeniti izkušnjo na samem faksu. Kar se tiče »papirologije« in formalnega dela, je bilo katastrofa. Erasmus študenti smo imeli ob zaključku izmenjave že cel kup internih šal na račun naše koordinatorke. Kar se tiče samega predmetnika in učnega načrta, pa je bila stvar precej drugačna. Povsod smo imeli predvsem praktično delo in sodelovali smo pri projektih takšnega formata, kot bi lahko pri nas samo sanjali.  En projekt smo delali za IKEO. Pri drugem smo pripravljali izdelke, ki se bodo izdelovali v na novo nastali tovarni. Tovarna bo zaposlila brezdomce, vsi izdelki pa bodo narejeni iz odpadkov iz tistega predela Porta. In zadnji projekt je bil, razstavni dizajn za mednarodno konferenco, na temo reciklaže.

Druga plat te zgodbe pa je moje življenje v Portu. Prepričana sem, da sem precej netipičen Erasmus študent, saj sem odšla v eno od najbolj žurerskih mest Evrope, a nisem iskala nočnih zabav. Iskala sem pristno izkušnjo življenja domačinov v tem mestu, želela sem surfat, želela sem pridobiti izkušnjo izobrazbe v tujini, ter dodobra začutit utrip tega mesta. In to sem tudi dobila. Že v začetku sem si kupila surf, tako da sem dodobra izkoristila prednost življenja ob oceanu. Ogromno časa sem porabila zgolj za sprehajanje po mestu in opazovanje ljudi in njihovega početja. Vse se mi je zdelo tako drugačno in zanimivo.

Ker sem precej analitičen tip človeka, bi življenje v Portu opisala takole. V mestu je ogromno brezdomcev in ljudi, ki se prebijajo iz meseca v mesec, hkrati pa je ogromno nesramno bogatih ljudi, predvsem na račun turizma. Ljudje delajo od jutra do večera, mnogi tudi 6 dni na teden, vendar je njihov tempo pri delu, precej počasnejši od našega. Kot posledico tega, da so cel čas na delu, sem opazila, da močno upada število otrok. Le redko srečaš par z otroci, pa tudi tisti, ki jih imajo, z njimi preživljajo zelo malo časa. Ker v službi preživijo večino svojega življenja, jim je zelo pomembno kaj delajo in to delajo res s srcem. Zato je v mestu ogromno umetnikov, glasbenikov, arhitektov, likovnih umetnikov in oblikovalcev. Portugalci obožujejo kulinariko in na njihovem meniju se najde res vse. Od morske hrane, do mesnih specialitet, zelenjavnih juh, predvsem pa so mojstri slaščic. V večini niso pristaši množičnega turizma in zato imajo do tujcev neko distanco. Definitivno pa so mojstri zabav. Ne govorim samo o vsakodnevnih zabavah v nočnih klubih, ampak na splošno o zabavni industriji. Mesto je sploh v poletnem času polno raznovrstnih festivalov in prireditev, ki animirajo in osrečujejo tako domačine, kakor tudi številne turiste. In ko me sedaj ljudje vprašajo kakšna je bila moja izkušnja, jo opišem kot zelo zanimivo. Mesto je resnično magično, življenjske razmere za večino precej slabe, ljudje precej različni, a vsi nekako drugačni od tega, kar smo mi vajeni, zabave, animacije in raznoraznih dogodkov ne manjka. Najbolj bistveno spoznanje iz moje izmenjave pa je bilo, kako obožujem svojo domovino in kako srečna in ponosna sem, da sem Slovenka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja