Erasmus realnost – pravljica ali tragedija?

Erasmus realnost – pravljica ali tragedija?

Avtor: Julija Hvalec

Fakulteta: Pravna Fakulteta

Kraj: Porto, Portugalska

Izkušnja: študijska izmenjava Erasmus+

Obdobje: 10. 9. 2018 – 26. 7. 2019

Kot pogumen junak iz pravljice se brezglavo odločiš. Brez pravih informacij ali idej. Grem na Erasmus! In pravljično kot se sliši … no, zvok teh besed je edina pravljica v tej odločitvi.

Odločen si, da greš. Kaj pa zdaj, kako začeti? Prvi korak je seveda izbira države, kraja. Po mnogih prebedenih nočeh in milijonih Google rezultatih se odločiš za državo, si osemkrat premisliš, ti odpovejo sporazum in po še mnogo drugih nepričakovanih in nič pravljičnih situacijah končno prideš do končne izbire in kupiš letalsko karto. Tvoja odločitev na koncu zgleda nekako tako: Tours Rovaniemi London Porto, prihajam!

Čeprav je pred tabo še približno 6 mučnih mesecev čakanja na rdečo obkrožen datum na koledarju, začneš s pripravami. Ne zato, ker veš, da te čaka dosti dela, ampak samo zato, ker komaj čakaš, da greš. Najprej začneš z iskanjem stanovanja – To bo zabavno, bodoče stanovanje! – si misliš in ves navdušen začneš, gledaš stanovanja, primerjaš cene in na koncu ugotoviš, da bi najraje ostal doma. Ampak brez skrbi, po kakem tednu iskanja se ti grozno stanovanje zdi lepo – v primerjavi z drugimi. Z vsakega konca malo popustiš, rezerviraš stanovanje in se podaš, po tvojem mnenju, lažjim izzivom naproti.

V mesecih, ki sledijo, pridejo na vrsto pogodbe, e-maili, klici in stiske s časom. Ja, tudi, če začneš pol leta prej, na koncu ni vse odvisno od tebe. Nekdo bi nekaj rabil, ti tega nimaš, tretji ti tega ne dajo. Tako v življenju očitno pač gre. Premaguješ oviro za oviro, dokler ti na pot ne pride malo večja ovira in si po stotih krikih na pomoč želiš, da bi bilo že vsega konec. In ravno v tem obdobju se vsi odločijo, da je čas za vprašanja kot so »Se že veseliš?« in »Kako se počutiš, ko že skoraj greš?« ali »Bi priporočil/a to drugim?«. Odgovori niso nič kaj energični, ne veseli in še najmanj pravljični, ampak to zadržiš zase, zaigraš totalno navdušenje, ki si ga čutil še 3 mesece pred tem in kasneje doma googlaš dovoljene razloge za odpoved izmenjave.

Ko je končno vsa »papirologija« za tabo, lahko končno malo zadihaš in začutiš veselje do odločitve, ki je vmes nekoliko zamrlo. Ti si spet ti in odločitev spet zgleda čisto prava. Skačeš in kričiš od sreče – na znotraj – in se po vseh ovirah, krikih na pomoč in predajah odpraviš novemu domu naproti.

Po vseh avtobusih, kombijih, letalih in metrojih prispeš na svoj novi naslov. Stopiš v sobo in si želiš, da tvoj nos v tistem trenutku ne bi delal – sploh. Zavohaš vso zgodovino Portugalske in preračunavaš, kdaj je prvo letalo nazaj domov. Lastničina hčer ti pove, da njena mama že 2 meseca potuje, in da vonj po navadi ni tak, ampak je soba že 2 meseca zaprta. O! Mogoče lahko počakam do drugega ali tretjega letala nazaj domov. No, na koncu se izkaže, da je imela prav in so okna resnično tvoj rešitelj.

Prvič se odpraviš v mesto – ki se izkaže za dokaj lep kraj – in si resnično srečen, da si tam. Prva noč se izkaže za brutalno, ko se zaveš, da tvoja nova kopalnica ni identična tisti doma in da boš tu celo leto. Po prvih dneh, nekaj solzah in prvem obisku plaže vidiš, da boš preživel. Saj je samo eno leto. Potem greš prvič v šolo, spoznaš ljudi, ki so prav tako osamljeni kot ti in čez en mesec greš z njimi na izlet. Spoznaš ogromno – ampak res, ogromno – ljudi iz znanih in manj znanih krajev, pa tudi iz krajev, za katere najbrž vedo samo dejanski prebivalci tega kraja.

Po 2 mesecih, neštetih zabavah, izletih in popolnoma nedelovnih dnevih imaš okoli sebe velik krog ljudi, za katere ne veš niti kje si jih spoznal/a, kdaj, ali kako ste postali prijatelji. Na koncu se je brezglava odločitev izkazala za točno tisto pravo in niti ne pomisliš več na vrnitev domov. Ne, ker je daleč in ne spremljaš več letal domov, ampak zato, ker veš da bo to eden najtežjih trenutkov v tvojem življenju. Postal si del mesta in del kulture in mesto je postalo del tebe, prav tako tisti novi ljudje, ki s tabo pišejo tvojo zgodbo Erasmusa. Fotografiraš vse in vsakogar in nekakšen rek je postal »For the memories,« ko si ljudje zakrivajo obraze in se obračajo stran. Tudi plan obiskov je že v nastajanju, od Anglije, Belgije, Španije, Finske, pa vse do Grčije, Turčije, Brazilije, Kitajske in izbire banke za rop, da si boš to vse lahko privoščil/a.

Ko pomisliš nazaj na vse ovire, obup, depresijo in ponavljajoče se vprašanje »Kaj je meni tega treba,« ugotoviš, da je vredno, in da bi šel še enkrat čez vse to, saj je na koncu nič kaj pravljična odločitev vseeno dobila pravljični konec. To mesto, ti ljudje in ti trenutki bodo za vedno imeli posebno mesto v tebi. Ker zdaj živiš svoje sanje in sanje drugih, ki si jih ne upajo živeti sami. In zdaj si tu in tu so tvoji prijatelji. In »celo leto« kmalu postane »samo eno leto« dogodivščin, zabav, potovanj in norih spominov na najboljše leto tvojega življenja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja