Gambija –  država nasprotij

Gambija – država nasprotij

Avtor: Lana Ritlop

Fakulteta: Alma Mater Europea ECM Maribor

Kraj: Serekunda, Gambija

Izkušnja: Prostovoljno delo v lokalni bolnišnici in na vasi

Obdobje: 3. 9. – 24. 9. 2018

Naj se najprej predstavim. Sem Lana Ritlop, študentka fizioterapije na Alma Mater Europea. Potovanja po svetu že od nekdaj hranijo mojo dušo. Prepotovala sem že kar nekaj dežel, vendar pa si nikoli nisem želela biti samo turistka s kupom fotografij turističnih znamenitosti. Želim si začutiti okolje, v katerega potujem, ga doživeti z vsemi čuti, ter mu nekaj tudi vrniti.

Priznam, da pred kratkim za Gambijo sploh še slišala nisem. Nekega dne pa se je kar pojavila na mojem ekranu. »Be a volunteer, be the change« je bil podnaslov objave organizacije Potuj kot prostovoljec, ki vsako leto na novo išče prostovoljce za delo v Gambiji. To je bilo vse kar sem potrebovala. Nisem jaz našla Gambije, ona je našla mene. In prav tu se je začela moja pustolovščina.

 3. 9. 2018 sem se sama odpravila na dolgo, 8. urno pot. Dvajset letna punca s trdnim prepričanjem, da sem temu kos. Polet je bil nadvse zanimiv, saj sem bila po drugem prestopu na letalu edina belka. Okrog mene pa sami mladi, športno oblečeni fantje. Začela so padati vprašanja, saj veste, tista vprašanja, ki jih fantje vedno postavljajo puncam: »Od kje si? Kam potuješ? Zakaj potuješ in kako dolgo boš ostala?…« Fantje okrog mene so bili nogometaši. Moj sosed Bubacarr Sanneh, je branilec v belgijskem moštvu Anderlecht in se je vračal z moštvom v Gambijo, kjer so jih čakale kvalifikacije za AFCON. Bubacarr je bil tako prijazen.  Pomagal mi je priti skozi zakomplicirane »obrede« na gambijskem letališču. Ker sem letališče zapuščala v družbi nogometnih zvezd, sem se naslednji dan znašla na vseh Gambijskih poročilih.

Sledila je afriška realnost; vročina, vlaga, prah in kakih 50 starih avtov, ki jih uporabljajo za taksi. Hrup, kaos in divjanje vse naokoli. To JE torej Gambija.

S koordinatorko Tino in vodičem Bubacarrjem smo se odpeljali do apartmaja. Pot sem izkoristila za opazovanje okolice. Gambija ima lepo pokrajino polno riževih polj, arašidov in neskončnih čred koz ter krav, ki se nemalokrat znajdejo tudi na cesti. Bivali smo v  mestu Serekunda. Plaža Kololi Beach  je bila oddaljena 200 metrov. Hrana pa TOP. Hannah, domačinka nam je vsako popoldne prišla pripravit nekaj tradicionalnega za pod zob. Tisti dan smo imeli »chicken pie« in baobab džus, njama.

Naslednji dan nas je čakalo veliko dela. Šest študentov nas je pripravljalo delavnice za otroke iz Ghana Towna. Rekli so nam, da ta predel velja za enega najbolj revnih v celi Gambiji.

Vsako jutro nas je pred apartmajem počakal naš voznik, ki nas je s »kombijem« odpeljal na delovno mesto.  Odpravili smo se na pot. Tisti dan je deževalo. September velja za začetek deževne dobe, kar pomeni tudi ogromno komarjev. Rdeče peščene ceste so bile poplavljene. Komaj smo zvozili ovinke. Prispeli smo  v Ghana Town. Otroci so že tekali naokrog. Bosi. Ženska v tradicionalni afriški obleki je na glavi nosila košaro z zelenjavo in se sproti izogibala ovcam, ter kokoškam ob poti. Na desni strani ceste je bila vidna lokalna mošeja, zidovi so bili okrušeni.

Prispeli smo na »zemljo«. Društvo Potuj kot prostovoljec je iz donacij zakupilo košček zemlje, kjer je zdaj zgrajen izobraževalni center. V Ghana Townu ni elektrike. Ni vode. Prebivalci hodijo po vodo k vodnjaku, ki leži nekje na drugem koncu vasi. Takrat sem prvič videla pravo revščino. Hiše so zgrajene preprosto. Ponekod so strehe le iz preproste pločevine. Oken ni.  Povsod je umazano. Te kar malo stisne ob takem prizoru.

Na »zemlji« nas je pričakalo ogromno otrok. Nekatere starejše punce so na hrbtu nosile še majhne sestrice in bratce. Izstopim iz kombija. Naval. En fantek me prime za desno roko, drug fantek mi odvzame vrečo s pripomočki in oddivja na »zemljo«, tako da moja leva roka ostane na voljo 3-letni punčki, ki si jo je kar spretno izborila. Prispemo na delovno mesto. Po 10 minutnem »cartanju« se lotimo dela.

Vsak dan smo prostovoljci za otroke pripravili nekaj novega, vse od računanja do pisanja in branja angleških besed, risanja ter zlaganja sestavljank za najmlajše. V Gambiji je uradni jezik angleščina, vendar večinoma prebivalci uporabljajo starodavna narečja Mandike, Wollofa, Fule ali Jale.

Po končanem delu je sledila malica- tapalape s čokoladnim namazom. Tapalape predstavljajo v Gambiji poleg vode in riža nekako glaven vir preživetja. To je kruh, podobne oblike kot pri nas poznamo »francoza«, vendar me je po konsistenci in okusu bolj spominjalo na lepinjo. Ena tapalapa stane 6-8 dalasijev (nekje 14 centov), katero si lahko kupil na vsakem vogalu in so ti jo v trgovini ali kiosku namazali s čokolado, maslom ali pa napolnili s pašto, krompirjem, testeninami …(gambijski »fast food«).

Ob koncu delovnega dne smo se vrnili do apartmaja, od tam smo se odpravili na lokalni craft market. Tam smo lahko kupili vse od tradicionalnih oblačil, afriških mask in ostalih izdelkov iz lesa pa do arašidovih piškotov. Na tej tržnici se je vedno nekaj dogajalo. S prodajalci smo se lahko pomerili v igri »fižolčkov« in si s tem (če smo zmagali) priborili častno mesto strank, kar je pomenilo ogromno popustov. Brez barantanja pač ne gre. Drugače pa so prodajalci zelo dobrosrčni  ljudje. Večkrat sem prišla k njim na tržnico naravnost z dela, še v uniformi, in so me kar zasipali z dobrotami , kot so tradicionalni čaj ataye in razna peciva. Gambijci se izredno radi družijo ob atayi. To je zelo močan zeleni čaj, ki se prekuhava pribljižno dve uri, nato se ga iz skodelice zliva v drugo skodelico iz vedno višje višine, da nastane v skodelici pena. Zelo dobro sem spoznala lokalne prodajalce in so mi kar prirasli k srcu.

Želeli smo si ogledati nogometno tekmo Gambia-Alžirija. Na tekmo smo se dobro pripravili, narisali smo si gambijske zastave na obraze, sešili gambijske zastave… Vendar pa že pogled na Independence stadion ni bil prav obetajoč. Stadion je namreč pokal po šivih. Organizatorji so prodali preveč kart, kot je stadion zmožen sprejeti obiskovalcev. Nekateri zelo zvesti navijači so se požvižgali na pravila in v stadion splezali preko zida in se namestili nekam na reflektor saj drugje več ni bilo prostora. Afrika pač, saj ne, da bi se kdo preveč sekiral. Mi pa smo na koncu navijali pred televizorjem v apartmaju. Končni rezultat je bil 1:1.

Delo na »zemlji« se je nadaljevalo, otroci so pridno delali in ustvarjali kljub težkim vremenskim razmeram. Ker pa je bilo težko gledati bolne in poškodovane otroke, smo na delo pripeljali dva nahrbtnika polna sanitetnega materiala in zdravil, ter celo vrečo doniranih oblačil in obutve. Prav tu se je začelo moje pravo delo. Neverjetno je bilo videti otroke, kako so se postavili v vrsto takoj po tem, ko sem iz nahrbtnika vzela zaščitne rokavice in fiziološko raztopino. »Toubab doctor!« (bela zdravnica) so vzklikali in nestrpno čakali kaj se bo zgodilo. Že prvi dan sem obvezala osem večjih ran in opeklin. Prišli so tudi otroci s piskajočimi pljuči. Nemudoma sem želela vse spakirati v kombi in jih odpeljati k zdravniku, vendar me je koordinatorica ustavila. Rekla mi je, naj se zavedam, da če danes odpeljem teh pet otrok k zdravniku,  jih bom jutri petnajst. Pojutrišnjem dvajset. Da njihovim staršem več ne bo treba skrbeti za njih saj bodo tu dobili brezplačno zdravstveno oskrbo, kar je seveda le kratkoročna rešitev. V tistem trenutku sem se zavedala, da me čaka še precej dela. Morala sem se znajti. Torej kako otroke zdraviti in jih poučiti o njihovem zdravstvenem stanju, da svoje bolezni ne bodo predali še ostalim otrokom na delavnicah.

Tamkajšnji otroci niso poučeni o osnovah osebne higiene, pri nas se to učimo že v vrtcu – roke si je treba umiti pred jedjo in po uporabi stranišča, kako si pravilno umiti zobe, kako si pravilno obrisati nos če smo prehlajeni, da se ne kašlja v druge osebe… Tam otroci tega niso vedeli, niti starejši. Namesto, da bi uporabljali zobne ščetke in zobne paste,  žvečijo liste. Rok si ne umijejo, temveč roke le pomočijo v vodo, ter trosijo odvečno vodo na rokah v okolico. Največji izziv je predstavljal projekt, kako otroke naučiti obrisati nos. To je bilo nekaj, česar tam pač ne delajo. Otroci z zamašenim nosom so enostavno počakali, da je vsebina iztekla ven ali pa so jo tlačili nazaj v nos. Nekako se mi je zdelo najbolj pomembno to, da se otroke ozdravi ter nauči teh osnov osebne higiene, saj če si bomo vsi povprek prenašali razne bakterije in na koncu cel teden obležali v posteljah tudi ni smiselno.

Po res velikem premisleku in posvetom s študenti medicine kako dozirati razne antibiotike in analgetike, sem v upanju, da se bo vse izteklo tako kot je treba, otrokovim staršem predala ustrezna zdravila. Nekateri starši so mi povedali, da so z otrokom že bili pri zdravniku in mi pokazali kakšna zdravila bi otrok rabil, vendar si teh niso mogli privoščiti. Tu je predvsem šlo za antibiotike, saj so le-ti najdražji za kupiti. Pri večini otrok je bila diagnosticirana pneumonia.


Tako se je moje delo »bele zdravnice« nadaljevalo. S prostovoljci smo se zmenili, da najprej vsako jutro ločimo zdrave otroke od bolnih in poškodovanih. Zdravi otroci gredo na delavnice, bolni pa najprej k meni v »ordinacijo«. Tako nam je uspelo vsaj deloma preprečiti prenašanje bolezni med ostale otroke in konec koncev tudi med nas prostovoljce. S skupnimi močmi nam je uspelo nekaj otrok narediti spet srečne in igrive.

Med  vikendom smo se odpravili na safari v Senegal in na otok Kunta Kinteh. Iz Banjula smo se s trajektom  odpeljali na drugo stran Gambije proti severu. Od tam smo nadaljevali pot v džipih do Senegala in sicer v rezervat Fathala. Na 6000 hektarjih velikem rezervatu zaposleni oskrbujejo živali vse od želv, raznih ptic, do levov, žiraf, zeber, nosorogov, antilop… Podali smo se na divjo vožnjo in imeli celo srečo, da so nas prišle pozdravit žirafe in zebre. Tisti najbolj pogumni smo šli na sprehod z levi. Med njimi sem bila seveda tudi jaz. Sisi in Chris sta se mi zdela zelo prijetna levčka. Sta namreč mladička in zaradi tega tudi precej igriva ter vajena ljudi. Ker sem se s pazniki zelo dobro razumela, (ali pa je pomagala zajetna napitnina?), sem ju lahko celo pobožala.   Mogoče vi na sliki vidite leva, jaz vidim samo malo večjo mačko. Mislim, kako je lahko nekoga strah takih lepih očk?

Pot smo nadaljevali do otoka Kunta Kinteh. Otok je nekoč veljal za otok suženjstva. V času kolonij je Gambija spadala pod Angleško kraljestvo. Kunta Kinteh leži v reki Gambiji, kamor so iz celine z ladjami prevažali sužnje najprej do otoka kjer so jih »izurili« za sužnje, nato pa jih prevažali do Evrope in Amerike ter jih tam prodajali naprej. Gambijci si še vedno niso opomogli od teh grozot. Ko nam je vodič pripovedoval zgodbe iz suženjskih časov si res lahko čutil bolečino v njegovem glasu. Več podrobnosti o tem si lahko preberete v knjigi Roots (Korenine) avtorja Alexa Haley-a.

Ogledali smo si tudi ribiško vasico Tanji. Tam smo si ogledali tudi ogromno mošejo, ki velja za eno najlepših v celi Gambiji.  Neverjetno je bilo videti kako so se popoldne ribiči s čolni vračali iz lova, na plaži pa so že čakali trgovci s samokolnicami, da so ulovljene ribe čim hitreje odpeljali na stojnice. Sicer pa obisk te vasice ni priporočljiv za osebe z občutljivim želodcem.

Vrnili smo nazaj v Serekundo, kjer smo se odpočili in se pripravili na naslednji dan. Čakalo me je delo v lokalni bolnišnici. Oblekla sem uniformo in se z lokalnim prevozom odpravila na pot. Prvi dan me je najprej čakal ogled bolnišnice. Ogledala sem si laboratorij, oddelek za fizioterapijo, oddelek za kirurgijo in pediatrični oddelek ter operacijsko sobo.

V laboratoriju je že delalo nekaj prostovoljk, ki so mi pokazale kako se delajo testi za HIV in malarijo. Zaupale so mi tudi da vsak dan določijo približno 10 pozitivnih HIV testov, kar se mi zdi zelo zaskrbljujoč podatek.

Na oddelku za kirurgijo in pediatrijo je vladal kaos. Oddelki so bili prepolni, mamice morajo zapustiti oddelek že nekaj ur po porodu. Primanjkuje zaščitnih rokavic, razkužil, fizioloških raztopin, katetrov in še bi lahko naštevala. Vendar sem opazila tudi nekaj drugega.

Komunikacija, odnos med zaposlenimi je povsem drugačen kot pri nas. Vsi so bili vedno zelo dobre volje, nasmejani, veliko je dotikanja. Nisem niti opazila nekih razlik med zdravnikom in medicinsko sestro. Noben poklic ni dominanten. Vsak je v svoji stroki mojster in se ne dela razlik.

Nato sem prispela na oddelek za fizioterapijo. Obratovati začne ob 9. uri zjutraj, vendar ob tej uri še ni bilo nobenega pacienta. Do 10. ure namreč traja zajtrk (»gambijski čas«).  Ogledala sem si ordinacijo. Obsegala je dve preprosti bolniški postelji, nekaj fitnes naprav, hladilnik in kuhalnik. Na tem oddelku sta zaposleni Aisha in Fatima. Skupaj smo si razporedile delo in že so prihajali prvi pacienti. Največ pacientov je prihajalo po možganski kapi pa tudi otroci s cerebralno paralizo. Moje delo je temeljilo na izvajanju pasivnih in aktivno-asistiranih vaj. Po končani terapiji pa so me pacienti kar zasipali z zahvalami. V Gambiji si morajo pacienti sami plačevati fizioterapijo in prav zaradi tega bi si še bolj želela, da bi pacienti dobili kvalitetno oskrbo, kar pa je zaradi pomanjkanja ustreznih aparatur in pripomočkov včasih zelo težko. Spet je bilo potrebno veliko improvizirati. Vendar sem se trudila po svojih najboljših močeh, da bi s tem kar mi je bilo na voljo naredila največ kar se da.

Dobila sem tudi priložnost delati v operacijski sobi. Že v srednji zdravstveni šoli me je zelo fasciniralo delo medicinske sestre med operacijo in končno sem se lahko preizkusila v tej vlogi. Izkušnja je bila neverjetna. Glavni kirurg mi je pokazal nekaj najbolj pogosto uporabljenih kirurških inštrumentov ter mi na kratko razložil potek dela ter tudi kaj točno bo moje delo. Že dejstvo, da so me sploh pustili blizu operacijske mize in me želeli nekaj naučiti mi je bilo v veliko veselje. Prva operacija je bila carski rez s katerim sta se rodila dvojčka. Neverjetna izkušnja. Fotografija pove več kot tisoč besed.

Moje potovanje po Gambiji se je počasi bližalo koncu. Še zadnji skok v morje, zadnji obisk tržnice, zadnji objem fizioterapevtk Aishe in Fatime, polno je bilo teh »zadnji«. Ta dogodivščina (ki je na teh nekaj straneh opisana precej skromno) mi je zares spremenila življenje. Tja sem šla z namenom, da pomagam, da nekaj dam, da naredim vsaj majceno spremembo, nekje, nekomu. Vendar se mi zdaj, ko sem že doma, nekako zdi, da sem še vseeno jaz odnesla več, kot sem dala od sebe. To je nekaj, kar me veseli in kar me žene naprej. Vendar pa, če naredimo nekaj dobrega, se nam dobro tudi povrne, čeprav tega ne pričakujemo. In to je zame bistven pomen “biti humanitaren”.

Po vsem, kar sem videla v Gambiji, dobrega in slabega, sem na svoje življenje tukaj začela gledati drugače. Želim si, da bi to doživelo čim več ljudi. Imamo le eno življenje. Naredimo iz tega nekaj dobrega, bodimo dobri drug do drugega, cenimo kar imamo. Naj zaključim z meni zelo ljubim citatom: Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim (Ivo Andrič).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja