Je poletna šola res »stran vrženo poletje«?

Je poletna šola res »stran vrženo poletje«?

Avtor: Nuša Flisar

Fakulteta: Filozofska fakulteta

Kraj: Tübingen, Nemčija

Izkušnja: Poletna šola DAAD

Obdobje: od 1. 8. 2016 do 27. 8. 2016

Pod pojmom poletna šola si večina študentov predstavlja dodatno učenje in obveznosti, ki so času počitnic popolnoma nepotrebne. Večina bi jih iz tega razloga na vprašanje, ali bi se udeležili poletne šole, odgovorila ne. Tudi sama sem bila sprva malce skeptična, a sem se kasneje vseeno odločila, da poizkusim nekaj novega.

Za celoten koncept in zasnovo poletnih šol v Nemčiji sem prvič slišala pri predavanjih na fakulteti, ko nam je asistent takratnim brucem razlagal, kaj nam tovrstna poletna šola omogoča. Razložil nam je tudi, da nam Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD) ob prijavi omogoča pridobitev štipendije, pod pogojem, da imamo zaključen vsaj prvi letnik študija nemškega jezika. Ker zna biti poletna šola in bivanje v tujini kar precejšen finančni zalogaj, sem svojo željo po udeležbi za kratek čas postavila na stranski tir ter se odločila, da morda poizkusim naslednje leto, ko bom imela možnost pridobiti štipendijo.

V drugem letniku dodiplomskega študija sem ob začetku tretjega semestra res pričela s prijavo za DAAD štipendijo. Prijava je potekala preko elektronskega portala DAAD, kjer sem morala izpolniti obrazec, obrazcu pa sem morala priložiti še tabelarični življenjepis, motivacijsko pismo, ocene iz 4. letnika srednje šole, ocene s fakultete in priporočilo profesorja na fakulteti. Vse papirje sem morala do konca decembra podpisane poslati na Veleposlaništvo Zvezdne republike Nemčije v Ljubljano. Po štirih mesecih čakanja sem na elektronsko pošto dobila potrdilo, da mi je bila dodeljena štipendija in šele takrat sem pričela z izpolnjevanjem prijavnice v že prej izbrano poletno šolo. Med vsemi ponujenimi poletnimi šolami sem si izbrala poletno šolo s poudarkom na nemščini kot tujem jeziku, na Univerzi v Tübingenu (nem. Eberhard Karls Universität Tübingen).

 

 

 

Kot bi mignil, je bil pred vrati 31. julij, ko sem se z avtobusom od Maribora, preko Münchna podala do Tübingena. Tübingen je majhno univerzitetno mesto, ki leži na jugozahodu Nemčije, natančneje v zvezdni deželi Baden-Württemberg. Poletna šola je potekala od 1. do 27. avgusta, njeni udeleženci pa so prihajali iz najrazličnejših koncev sveta, od Slovaške, Švedske, Rusije, pa vse do Brazilije, ZDA, Japonske, Kube,… Udeleženci smo bili nastanjeni v študentskih domovih, kjer so nam bile dodeljene enoposteljne sobe, vsak udeleženec pa je prejel tudi avtobusno vozovnico, s katero smo se lahko neomejeno prevažali po mestu in njegovem zaledju.

Prvi dan poletne šole je potekal bolj umirjeno, saj sem po prihodu morala samo do sedeža Oddelka za nemščino kot tuj jezik, kjer sem uredila še zadnje zadeve; podpisala pogodbo, prevzela ključ od sobe in prevzela urnik. Že drugi dan je precej bolj naporen, saj je vse udeležence čakal razvrstitveni test. Ta test je bil sestavljen iz pisnega in ustnega dela, preko katerega se je ocenjevalo naše znanje nemškega jezika in s pomočjo katerega so nas razvrstili po skupinah. Skupin je bilo dvanajst, med seboj pa so se precej razlikovale, ne samo v okviru poteka pouka, temveč tudi pri izbiri neobveznih delavnic.

 

 

Vse naslednje dni je pouk potekal od ponedeljka do petka, od 9.00 do 12.30 ter od 14.00 do 15.30, vendar na popolnoma drugačen način, kot smo ga študentje vajeni na fakultetah. Predavateljica nam je pouk vsakodnevno popestrila z raznimi miselnimi igrami, dejavnostmi na prostem, ob tem pa od nas vedno zahtevala maksimum. Vsaka skupina je imela tudi svojega tutorja, ki je skupino vodil skozi projektno delo, katerega smo na koncu poletne šole tudi predstavili. V okviru ostalih obveznih dejavnosti sta bili v poletno šolo vključeni tudi dve ekskurziji; en dan smo se skupaj z nekaterimi ostalimi skupinami podali na celodnevno ekskurzijo v Würtzburg, druga, poldnevna ekskurzija pa je potekala v Marbachu in Vaihingenu. Ponujene so nam bile tudi številne neobvezne dejavnosti, ki so potekale po pouku od 16. ure naprej. Sem so spadale razne športne dejavnosti, seminarji, kratki izleti in raznovrstno ustvarjanje.

Kljub zapolnjenemu urniku med tednom smo si udeleženci vikende vedno kreirali sami. Večina se nas je takrat odpravila na raziskovanje sosednjih mest ali celo sosednjih držav. Sama sem se s prijatelji, ki sem jih spoznala na poletni šoli, odpravila na raziskovanje več različnih bližnjih lokacij, med katerimi sta moji najljubši še danes mesto Stuttgart ter muzej in tovarna čokolade Ritter Sport.

 

 

Čas je tekel neusmiljeno hitro in pred nami sta bila samo še dva dneva v poletni šoli. Predzadnji dan smo udeleženci preizkušali pridobljeno znanje, saj nas je čakal krajši test, poleg testa pa smo predstavljali tudi rezultate raziskovalnih projektov, ki so potekali ves mesec. Test in predstavitev raziskovalnega projekta sta skupaj tvorila oceno, ki smo jo ob zaključku prejeli kot dokaz udeležbe na poletni šoli in potrditev našega znanja iz nemškega jezika. Za vse študente nemškega jezika pa je opravljena poletna šola pomenila še dodatnih 5 ECTS kreditov, ki so se nam upoštevali na domači fakulteti.

Ko pomislim, da sem imela pred to izkušnjo pomisleke, skoraj ne morem verjeti. Če se ne bi odločila tvegati in poskusiti nekaj novega, se vsekakor ne bi toliko naučila, ne bi izpilila svojih jezikovnih sposobnosti, ne bi videla tega dela Nemčije in kar je najpomembnejše, ne bi spoznala ljudi, ki so mi na prav poseben način spremenili življenje. Celotna izkušnja v poletni šoli je neprecenljiva, saj mi je pokazala, da je v življenju vredno tvegati in se včasih odpovedati klasičnim poletnim počitnicam, saj nas lahko drugje čaka celo nekaj boljšega.