Ko ena doza izmenjave ni dovolj

Ko ena doza izmenjave ni dovolj

Avtor: Pavle Puzigaća

Fakulteta: Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru

Kraj: Granada, Malaga in Madrid (Španija)

Izkušnja:

Medicinska poletna praksa (Granada),

Erasmus + študijska izmenjava (Malaga),

Erasmus + praksa (Madrid)

Obdobje:

Granada: 1. avgust 2017 – 31. avgust 2017

Malaga: 14. september 2017 – 31. junij 2018

Madrid: 1. julij 2018 – 31. avgust 2018

Ura je bila skoraj enajst zvečer, ko je letalo pristalo na letališče Fernando García Lorca v Granadi. Še vedno se spomnim tistega vročega zraka, tipičnega za Andaluzijo, in tistega malega koraka za človeka, a velikega za študenta, ki je pravkar prišel na izmenjavo.

Začetna evforija, malo tudi zmede in zaspanosti po dolgem potovanju so se kar prepletali v meni. Seveda, tudi tista vprašanja in dvomi, ali je iti na izmenjavo dobra odločitev, ali je to vredno tveganja. Samo neumno je bilo sploh o tem razmišljati, saj ne veš, dokler ne izkusiš. In tudi vsi, ki so mi rekli, da so bili na kakšni izmenjavi, so vedno trdili, da jim je to bila najboljša odločitev v življenju in dejansko ne vem, zakaj bi bil jaz izven takšne statistike.

Moja španska zgodba se je torej začela v Granadi. Tam sem bil en mesec na poletni medicinski izmenjavi, in sicer na oddelku za revmatologijo. Praksa na revmatološkem oddelku se je začela že naslednji dan, zato sem moral kar zgodaj vstati, kar zame sicer ni bil problem, in sem bil zelo vesel, da se bom seznanil s španskim svetom medicine. Imel sem srečo, da sem prispel na izjemen oddelek, kjer so me sprejeli, kot da sem njihov. Naučil sem se toliko stvari in sem bil navdušen s sistematičnim pristopom, ki so ga imeli. Sproščenost je bila vedno v zraku, tako med zdravniki kot pacienti. Obvladovanje stresa je pri njih imelo popolnoma drugačno definicijo. Španci si enostavno vzamejo čas, čeprav se to včasih zavleče, bodo naredili stvari korektno. Čeprav bodo ostali kakšno uro dlje v službi se ne bodo stresirali. Prostega časa je bilo dosti, tako sem se lahko precej družil s prijatelji, ki sem jih tam spoznal. To je lepota izmenjav. Ko si tam, tisti prijatelji postanejo tvoja nova družina. Z njimi sem pogosto hodil na tapas in pijačo z brezplačno porcijo izjemno okusne hrane. Toda bistvo tapasov je, da nikoli ne greš le na enega, ampak na več, zato so večerne ure neusmiljeno hitro minevale ob zanimivih pogovorih, španskem pršutu, siru, še kakšni meni neznani  hrani in, seveda, španskem pivu. Prav tako smo obiskali Alhambro, čudež arabske arhitekture, čigar lepote enostavno ne morem opisati.

Dnevi v Španiji so šli zelo hitro – ena, dve, tri in je že bil konec izmenjave, vsaj za nekatere. Za mene pa ne, ker sem direktno po enomesečni izmenjavi šel naprej v Malago na Erasmus + študijsko izmenjavo, kjer me je čakalo deset mesecev študija petega letnika medicine. Malaga je za razliko od Granade, spet nekaj drugačnega. Večje mesto, enako lepo, zraven morja. Mesto večnega sonca, kjer je vonj pomarančnih dreves po ulicah nekaj najbolj normalnega, kjer se sprašuješ novembra, ali bo morda prevroče za jakno, kjer se poletno vino ali tinto de verano pije tudi decembra. Da, to je Malaga.  Kljub temu, nisem smel pozabiti, da sem prišel na dokaj zahteven medicinski študij, zato sem skozi celotno izmenjavo iskal ravnovesje. Posebnih težav z učenjem nisem imel, čeprav je bilo vse v španščini in sem izpite opravil brez težav, toda z veliko vloženega truda, saj je zahtevnost bila precej visoka. In spet se je zgodila ista stvar – čas je prehitro začel teči in bolj ko se je bližal konec izmenjave, bolj hitro je čas mineval. Spomnim se, da takrat nisem bil pripravljen kar naenkrat končati svoje izmenjave, zato sem iskal še dodatne opcije. Par dni nevšečnega urejanja papirologije in je stvar bila rešena – julija in avgusta sem si uredil Erasmus + prakso v Madridu, in sicer na oddelku za endokrinologijo. Kaj lahko rečem o Madridu, razen da je izjemno mesto. Izjemni ljudje, izjemna kulturna vsebina, izjemna praksa. Vse je bilo izjemno. Na oddelku so me lepo sprejeli in so se res potrudili, da so mi pokazali čim več stvari. Poleg tega sem imel prost vsak popoldan, da sem se lahko prepustil madridskem vzdušju. V tem času sem se že tako navadil na življenje v Španiji, da sem skorajda pozabil, kakšno je življenje izven nje. In spet je prišel konec izmenjave, tokrat pričakovano. Izkoristil sem vse opcije, kolikor se je le dalo potem pa je zmanjkalo tudi mesecev na študijskem koledarju. Kljub temu sem bil vesel, da je vse šlo tako kot sem si zamislil in če bi imel možnost še enkrat izbirati, bi vse storil enako. Vse to ostajajo lepi spomini, ki na katere zelo rad pomislim.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja