Mesto duhov – 33 let po nesreči

Mesto duhov – 33 let po nesreči

Avtor: Robi Verbajs

Fakulteta: Fakulteta za strojništvo Univerze v Mariboru

Kraj: Černobil, Ukrajina

Izkušnja: Izlet

Obdobje: 8. 11. 2019 – 12. 11. 2019

26. april 1986. Datum, ki se ga nekoliko starejši dobro spominjajo. Če pa omenim besedo Černobil, potem je vsem jasno. Tudi nam, mlajšim, saj smo o tem dogodku že nekaj slišali, če ne drugod, po televiziji. 33 let je že od nesreče. Posledica hude nesreče pa je radioaktivna kontaminacija na širokem območju današnje Ukrajine in okoliških držav, še posebej Belorusije in Rusije.

Kaj se je sploh dogajalo takrat v Černobilu?

Vsi vemo, da se je zgodila gromozanska nesreča. Razlog za nesrečo naj bi bila človeška napaka, deloma pa slaba gradnja oziroma slabi materiali. 26. aprila so v zgodnjih urah testirali varnostni sistem v reaktorju številka 4. Delavci, ki so opravljali test, niso bili usposobljeni za to delo, zaradi tega pa je prišlo do napake. Posledica je bila eksplozija v jedrskem reaktorju, ki je povzročila številne požare in eksplozije. Eksplozije so uničile streho reaktorja, skozi katero je potem šel v svet oblak radioaktivnega materiala. Celotno območje Černobila in Pripjata so takrat evakuirali. To je bilo približno 50 tisoč ljudi. Večina jih je bila delavcev v elektrarni. Do konca leta 1986 so okoli uničenega reaktorja postavili betonski sarkofag – debelo betonsko strukturo, ki zadržuje sevanje v notranjosti reaktorja. Po približno 25 letih so se na sarkofagu začele pojavljati razpoke. Z namenom gradnje novega sarkofaga so različne evropske države donirale denar. Sarkofag je bil končan novembra 2016, zaradi njega pa je sevanje v Černobilu in njegovi okolici bistveno manjše kot pred tem.

Černobil danes

Elektrarna Černobil še vedno obratuje. Res da ne tako kot včasih, vendar obratuje. Zaposleni nadzorujejo, da stopnja sevanja ne narašča. V mestu Černobil živi približno 3000 ljudi, večina pa jih dela v tovarni, kot delavci, kuharji, vozniki, uradniki,… Tam živijo pod pogojem, da so lahko v območju Černobila 14 dni v mesecu, nato pa se morajo za naslednjih 14 dni preseliti izven območja Černobila.

2 kilometra stran od elektrarne najdemo mesto duhov. To je Pripjat. Zapuščeno mesto, ki še vedno skriva vso vsebino izpred 30 let. V šoli še vedno lahko zasledimo polno lutk, igrač knjig … Najdemo pa tudi zabaviščni park, ki žal nikoli ni bil zares odprt. Mesto je danes zaraščeno s travo in grmovjem.

Černobil skozi moje oči

Bil je prijeten pogovor s prijatelji preko socialnih omrežij. Kar naenkrat: ”Alo bojsi. A bi šli v Černobil?” Itak, rezervirano! Pa smo šli. Najprej z avtom do letališča na Dunaju, nato pa direktno v Kijev, kjer smo spoznali mesto, nekaj znamenitosti in tamkajšnje življenje. Predzadnji dan smo imeli rezerviran za odhod v Černobil. Razlog, zakaj smo sploh prišli v Kijev.

Dan D

Zjutraj smo se dobili ob 7:30 v centru Kijeva, kjer sta nas čakala vodička in šofer z mini avtobusom. Dež je lil kot iz škafa, vendar se nismo dali. Najprej smo se predstavili, preverili dokumente, dobili karte in odrinili. Po približno uri in pol vožnje smo prišli na ”mejo” s Černobilom. Tam so nas pregledali, preverili dokumente, dali dozimetre, potem pa smo se odpeljali v sam center. Na poti smo videli nekaj divjih konj (konji tam so hitrejši od volkov; če ga srečaš, potem ti ni dobro). Pot smo nadaljevali najprej v vas, kjer smo se na hitro sprehodili in si ogledali hiše. Vse zapuščeno, veliko razpadajočih objektov… nekoliko strašljiv občutek, bilo pa je še vseeno zelo zanimivo. Deževati je prenehalo, tako da smo imeli idealno turobno vreme za ogled kraja.

Pot nas je vodila naprej proti radarju Duga 3. To je bil sovjetski radar, ki bi ob primeru izstrelitve rakete iz ZDA opozoril Sovjetsko zvezo na napad. Ta radar meri v dolžino nekaj čez 700 metrov, v višino pa 142 metrov. Kot za zanimivost; jedrska elektrarna je v času delovanja tega radarja eno četrtino proizvedene elektrike namenila ravno delovanju radarja.

Ogledali smo si tudi vrtec, ki je bil zapuščen v trenutku. V vrtcu lahko zasledimo ogromno knjig, otroških igrač, lutk in risbic. Ves čas nas je zanimalo, če si bomo lahko ogledali tovarno in sam reaktor številka 4. Smo si ga, vendar iz varne razdalje. Zakaj? Še vedno je v tem območju nekaj več sevanja kot drugje, vendar le-to ni toliko nevarno.

Ker je bil dan še dolg, nas je vodička popeljala do edine restavracije v Černobilu, kjer smo jedli. Po kosilu smo krenili naprej. Obiskali smo še športno dvorano, kjer je bil včasih poleg košarkarskega igrišča še bazen, danes pa je to vse propadlo. Ko smo vstopili v šolo v Pripjatu, smo postali kar malo zaskrbljeni. Učilnice so bile popolnoma razmetane; stoli in mize prevrnjene, na tleh si lahko opazil ogromno knjig, slik, pisal. V eni učilnici je bila še skupinska fotografija učencev in učiteljev.

Za zadnji del ogleda smo izbrali mesto Pripjat. Kino, dvorana, hotel, trgovski center in ogromno blokov. Samo mesto je res fascinantno. Obiskali smo tudi zabaviščni park, ki so ga imeli namen odpreti 1. maja leta 1986. Zabaviščni park so odprli dan po nesreči samo z namenom, da so zamotili ljudi preden so začeli z evakuacijo.

Osebno, mi je bila najboljša lokacija v Černobilu ravno zadnji del. Vodička nas je popeljala do bloka, kamor nam je pustila, da smo šli čisto na streho. Res da je to prepovedano… ampak mi radi kršimo pravila. 😉 Blok s 16 nadstropji, brez dvigala. Ko smo bili na vrhu bloka smo se ozrli naokoli. Izjemen razgled na celoten Černobil, tovarno, gozd in naravo. Nekaj, česar se bom vedno spominjal. V celotnem območju Černobila in Pripjata lahko zaslediš kar nekaj t.i. hotspotov. To so točke, kjer sevanje konkretno odstopa od ostalih krajev. Kot primer. Dovoljeno sevanje je 0.013 milisieverta, na hotspotih pa lahko opaziš tudi številko blizu 300 milisieverta. 

Ogled Černobila sem preživel, zaenkrat imam še vedno pet prstov na vsaki roki in nogi, ponoči pa se še ne svetim. Konec dneva smo morali še čez napravo, ki pregleda, če imaš slučajno preveliko vsebnost radioaktivnosti v oblačilih in telesu. Vsi smo prišli skozi, tako da vsem, ki ste navdušeni nad Černobilom res toplo priporočam ogled tega kraja. Če pa te možnosti na žalost nimate, si pa lahko ogledate serijo. Za celotno potovanje (povratna letalska hrana, karta za Černobil, stanovanje in vso hrano, pijačo) smo odšteli približno 270 evrov na osebo. Ukrajina je v primerjavi s Slovenijo nekoliko cenejša. Primer: za cca 25km vožnje z avtobusom smo odšteli 33 centov po osebi, za liter piva pa malo manj kot 3 evre.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja