Občutek 10 let življenja v 5 mesecih

Občutek 10 let življenja v 5 mesecih

Avtor: Mojca Lapi

Fakulteta: Ekonomsko poslovna fakulteta

Kraj: Lizbona, Portugalska

Izkušnja: študijska izmenjava Erasmus +

Obdobje: 7. 9. 2017 – 25. 1. 2018

Pričetek izmenjave je zame bil, ko sem vstopila na letališče v Zagrebu, kjer sem bila prvič v življenju popolnoma prepuščena sama sebi. Tega sem se hitro začela zavedati, saj so mi ob check-in-u povedali, da je bil moj let odpovedan. Hitro so mi ponudili možnost drugega leta, tako da nisem rabila dolgo čakati na vzlet. Po celodnevnem potovanju sem prispela v Lizbono, kjer so me v stanovanju že pričakali moji cimri, ki so prišli dan pred mano. Sledilo je par dni spoznavanja mesta, novih ljudi, klubov, restavracij…

Že v prvem tednu smo spoznali domačina, ki je svojo mladost preživel kot tujec v Franciji, zato je vedel, kako se počutimo v novem mestu in da nikoli ne bomo izkusili pravega utripa Lizbone, če nam je ne bo prikazal pravi Lizbončan. Tako nas je peljal po najbolj skritih ulicah, ne tako znanih, a odličnih restavracijah, peljal nas je na njihove domače zabave, ki sicer niso bile dostopne turistom, skupaj smo praznovali njegov rojstni dan z njegovimi prijatelji, na njihov način. Povedal nam je vse, kar sicer turistom nihče ne da vedeti in nam prikazal avtohtono stran Lizbone, ki pa je včasih tudi nekoliko grozljiva. Razen tega, da so na vsakem vogalu domačini prosjačili za denar, so nekateri tudi grozili. Imeli smo primer, ko je en moški zahteval od nas denar, sicer bo iz žepa potegnil pištolo. Prav tako so nas opozorili, naj se po tretji uri ponoči ne sprehajamo po ulicah, saj je velikokrat že prišlo do nasilja in v skrajnih primerih do pogrešanih tujcev.

Ker je težko shajati s štirimi, skupaj z mano petimi, različnimi ljudmi, so se tudi med nami, sostanovalci v prvotnem stanovanju, hitro po vselitvi, pričeli spori. Že v prvem tednu smo se razdelili v dva tabora. Jaz in še dva cimra smo bili bolj sproščeni, nismo povzročali težav oziroma smo živeli v razumevanju in strpnosti do vseh članov v stanovanju, drugi par pa je žal deloval nekoliko bolj otročje. Tako smo se po več tednih kreganja, sporov in žaljenja odločili, da se odselimo iz skupnega stanovanja, ki je bilo v čistem centru Lizbone, kar tudi pomeni, da so se vse noči mimo naših oken sprehajali veseli turisti, ki si ponočevali v zabavnem mestu. Da ne govorim o tem, v kakšnem stanju je bilo stanovanje. Vrat sploh ni šlo zapreti ali pa enostavno niso tesnila, med sobami so bila okna, ki niso vsebovala stekla, ampak peki papir ali pa, kdor je imel srečo, je imel v sobi zaveso. Moja soba pa sploh ni imela okna za ven, ampak samo okno, ki je mejilo na sosednjo sobo. V kuhinji je nad štedilnikom bil dimnik in ker so ves čas našega bivanja tam prenavljali sosednjo stavbo, je na neki točki cimru iz drugega tabora med kuhanjem v lonec padel omet. Takrat mu je prekipelo in v stanju opitosti pisal grozilna sporočila lastniku stanovanja, ki je po vsem razumevanju od nas zahteval, da naslednji dan zapustimo stanovanje. Sklicali smo sestanek in se opravičili za sporno dejanje sostanovalca, ter se dogovorili, da ostanemo v stanovanju do konca meseca oktobra, se pravi še 3 tedne, da si medtem v miru lahko poiščemo novo zavetje. Ker je Lizbona pokala od turistov, smo hitro opustili željo, da mi trije, ki smo držali skupaj, še naprej, v nekem drugem stanovanju, živimo skupaj. V bistvu je bila sploh sreča, da smo dejansko vsi 2 dni pred novembrom našli sobo, vsak v svojem stanovanju.

Rojeni smo v obdobju, ko so, vsaj na našem območju, navidezno izbrisane meje. Ne le, da nismo, za razliko od naših prednikov, omejeni na domačo državo, temveč je zelo zaželeno, da jo prestopimo. Vsak, ki si želi iti preko ponujenega domačega okolja, ima odlično priložnost, da izkusi življenje “out of the box”, ter s tem pridobi širši vpogled na svet in tako nekako drugačno dojemanje samega sebe. Z raziskovanjem tujih krajev in tuje kulture premikamo svoje notranje meje oziroma naše osebne omejitve. V majhni meri lahko to izkusimo na ekskurzijah s šolo, s potovanji s starši, turistično agencijo ali s prijatelji. Vendar v teh primerih gre običajno za izlete oziroma potovanja, ki trajajo par dni ali par tednov. Za organizacijo navadno skrbijo drugi ali pa združimo moči. V primeru, da se na poti pojavi kakšna prepreka ali izziv, imamo nekoga, na katerega se lahko zanesemo in naša težava ni več povsem v naših rokah. Ko pa nam je v študentkih letih ponujena priložnost za mednarodno izmenjavo, pa je to za velik delež študentov prvi pravi preizkus samostojnosti in zaupanja v svoje zmožnosti. Čeprav morda v začetku, pred samim procesom večino posameznikov povezuje Erasmus izmenjavo z zabavo, novimi prijatelji, oddihom od staršev in podobno, pa vendarle že ob pričetku prijavnega procesa nekateri obupajo. Obupajo pa zato, ker se šele takrat zavedajo, kaj vse to v resnici pomeni. Celoten prijavni proces je v veliki meri prepuščen študentom, to pa ravno za to, da so že takrat izpostavljeni čim večji samostojnosti. Seveda je tukaj kader mednarodne pisarne, tako na fakulteti, kot na univerzi, ki je na voljo za kakršna koli vprašanja in pomaga pri komplikacijah. Prvotni cilj, ki ga študentje na izmenjavi želimo doseči, so opravljene obveznosti, izpiti, oziroma pridobitev potrebnih kreditnih točk za prejetje finančne dotacije. Kar pa še zdaleč ne zajema stranskih ciljev, ki pridejo ob poti. Posamezniki so tako sami sebi prepuščeni, kar zadeva organizacijo glede študija, nastanitve, prevoza in hrane, zraven pa se pojavijo še stranski produkti, ki zajemajo v glavnem soočanje s samim seboj. Na tej točki pride do velike prelomnice v življenju, saj postanemo povsem sami odgovorni za svoje odločitve, odzive in ni zraven staršev ali prijateljev, ki bi nam v situaciji, v kateri smo se znašli lahko pomagali. Seveda se v začetku lahko pojavi stres, tesnobnost in nervoza, a ko nam to uspe premagati, se nam zdi, da smo kos vsemu. Na tisti točki svet začnemo gledati drugače. Čeprav mednarodna izmenjava predstavlja le 3 mesece ali pa 1 leto celega življenja, posledice oziroma zaklad, ki smo ga pridobili, nosimo celo življenje. Je nepozabna izkušnja, ki nam pomaga pri odločitvah na različnih področjih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja