Otok 60 x 25

Otok 60 x 25

Avtor: Maša Bela

Fakulteta: Pedagoška fakulteta Maribor

Kraj: Kanarski otoki – Lanzarote, Španija

Izkušnja: Potovanje

Obdobje: 1 teden v mesecu septembru

Jasno je, da Slovenija ne spada med države, v kateri bi meseca septembra še lahko govorili o poletju, namreč sproščena poletna energija se počasi pretaka v jesen in da ne omenim, da posamezniki iz kleti že pobirajo prve okraske za božično drevo.

   Ne vem ali je zato, da sem ljubiteljica morja in mivke pod nogami, krivo dejstvo, da sem rojena v poletnih mesecih ali takšna pač sem. Je pa to sigurno dovolj dober razlog, da si pred novim študijskim letom naberem nove energije kje drugje, kot na plaži in kje drugje, kot na … meni najljubših otokih – Kanarskih otokih. Ni trajalo dolgo, natančneje samo poved: »Ej, kaj delaš septembra, a greva na Kanarske?«, da se mi je na potovanju pridružila prijateljica, s katero, od kar se poznava, govoriva večinoma samo o tem, kje sva že bili in kam še morava iti. Njen odgovor »Jaaaaaa!« je začel novo obdobje načrtovanja in gledanja fotografij majhnega otoka Lanzarote, ki sva si ga izbrali za najin trip. In če ste se do zdaj spraševali, zakaj natančno sem izbrala naslov Otok 60 x 25, naj povem, da govorim o najdaljši dolžini in širini tega otočka.

   Naj omenim, da ljubitelji zelenja in gozdov na tem otoku ne bi ravno skakali od navdušenja, saj je otok, ki je vulkanskega izvora, popolnoma pust. Torej, zakaj sva si za raziskovanje izbrali ravno ta otok? No, razlogov je veliko.

   Mir. Tako je. Tokrat nisva iskali najbolj norih žurov, horde ljudi in središča dogajanja, ampak sva se odločili za bolj sproščen oddih, zato sva tudi bivali v čudoviti hiški na podeželju, daleč od glavnega mesta, katere lastnika sta bila starejši par, ki sta se odločila zapustiti ves »džumbus« v Angliji in se po številnih drugih potovanjih preselila na ta majhen, miren otok. Takšne zgodbe me vedno nekoliko pustijo pri vprašanju, zakaj ostati na enem mestu, ko je svet tako širen in zanimiv. Tretjega dopoldanskega jutra, ko sva na terasi pili kavo, sta nama lastnika prinesla potapljaške maske in priporočila obisk otoka La Graciosa.

   Ta majhen otoček, na katerega iz Lanzarote prideš s trajektom, je definitivno stvar zase, na tem otoku namreč ni cest, avtomobilov (razen taxi-jev) ali prometnih znakov! Odločili sva se, da obiščeva plažo, ki velja za eno lepših v celotni Evropi – Playa de Las Conchas. Do nje so naju od pristanišča ločili štirje kilometri, katere nekateri prehodijo, drugi gredo s taksijem, midve pa sva se odločili za najem koles. Prve besede, ko sva iz peščenih sipin zagledali turkizno morje je bilo »Wau, to je raj!«. Po nekaj skokih v divje valove, sva se povzpeli na visok vulkan, iz katerega je bil razgled še desetkrat boljši!

   Life is a beach! Naslednji dan sva na plaži Papagayo v samoti uživali skoraj celotnih 45 minut, dokler ni prišla vrsta turistov s fotoaparati, selfie-stick-i in hladilnimi torbami. Ni kaj, plaža je bila čudovita, ampak glede na »bumpy road« in prah, ki naju je spremljal, bi pot do plaže z lahkoto vključili v sceno filma Mad Max. In ker poležavanje na plaži 24/7 ni ravno najin stil, sva predzadnji dan v najin majhen avtomobilček, z odprtim prtljažnikom, strpali dve surf deski in  na plaži Famara ponovno vztrajno zajahali valove a.k.a. penica v vodi do pasu, kar pa sploh ni pomembno, ker če ne od deskanja, sva mišice dobili od smeha.    Sedem dni je minilo takoj, seveda prehitro. Iz slabi 30 °C sva v štirih urah že bili na dobrih 15 °C. Kot vedno na poti nazaj, sva tudi tokrat najmanj dvajset krat pregledali vse slike, se stokrat vprašali ali komu z objavami že presedava in se držali za glavo, ko sva na naših radijih namesto reggaetona slišali tisti komplet poskočnih pevcev. Vrnitev na Kanarce pa tudi sledi, najverjetneje zelo kmalu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja