Po poteh Karla Velikega

Po poteh Karla Velikega

Avtor: Gorazd Stolec

Fakulteta: Fakulteta za strojništvo, Univerza v Mariboru

Kraj: Aachen, Nemčija

Izkušnja: Študijska izmenjava Erasmus+

Obdobje: 1. 3. – 31. 7. 2019

Nemščina me spremljala že od majhnih nog, saj sem se nemških besed preko risank učil skoraj istočasno kot svojega maternega jezika, zato sem si vedno želel obiskati nemško govoreče države. Ta možnost se je končno pojavila letos, ko sem se odločil prijaviti na Erasmus+ izmenjavo. Svojo srečo sem poskusil s prijavo na FH Aachen, ki ga do takrat sicer nisem kaj dobro poznal. Rekel sem si, da slabo pa že ne more biti in da sem za izkušnjo življenja v Nemčiji, pripravljen sprejeti izziv in se podati v neznano. Sedaj vem, da je bila ta odločitev najboljša, saj sem nehote pristal na eni izmed najboljših univerz za strojništvo v Nemčiji.

Čas odhoda je prišel hitro, skoraj prehitro. Misli so mi nenehno uhajale k novemu obdobju, ki me je čakalo, vendar sem se moral še malo zbrati in ”pregristi” čez zadnje študijske obveznosti zimskega semestra, kar je bil precejšnji izziv. Saj veste, raje bi že pakiral kot pa sedel za mizo in prebiral študijsko gradivo. A tudi to je minilo in kaj kmalu sem stal pred praznim kovčkom in razmišljal, kako za vraga bom sem spakiral naslednjih pet mesecev svojega življenja. Nekaj dni pred odhodom so se prikradli tudi tisti bolj negativni občutki, predvsem strah, kako bom to zmogel in ali mi bo težko, ko tako dolgo ne bom videl svoje družine. Tako hitro kot so prišli, pa so občutki tudi pojenjali in zamenjalo jih je vznemirjenje pred odhodom v neznano.

Da je bil začetek izmenjave popoln, sem svojo prvo prigodo doživel že na letališču. Saj veste, kako smo lahko ljudje pod pritiskom zmedeni in pozabljivi kajne? No, to sem na lastni koži izkusil tudi sam, ko sem na varnostnem pregledu na letališču v Zagrebu, pozabil prenosni računalnik. In ne, na njega se nisem spomnil čez nekaj minut, kot bi to morda pričakovali, temveč sem to ugotovil šele veliko ur kasneje, na avtobusu v Aachnu. In ja, takrat bi lahko rekel, da sem doživel manjšo srčno kap. Long story short, na mojo veliko srečo se je vse izteklo dobro, meni v prid. 

Največji začetni izziv, ki me je potisnil iz cone udobja, je bil iskanje novih prijateljev oziroma družbe, saj sem bil edini Slovenec in mi drugega, razen samevanja, tako ni preostalo. Na srečo, je bilo že takoj na začetku organiziranih veliko srečanj, kamor so povabljeni vsi Erasmus študenti z namenom, da se spoznajo in povežejo, kar precej olajša iskanje družbe. Zame osebno je bila ta izkušnja izredno koristna, saj sem se moral podati v neznano, hkrati pa komunicirati tako v nemščini kot angleščini, kar je bil na začetku precejšen izziv, kaj hitro pa mi je to prišlo v navado in sem brez težav povedal vse, kar sem želel.

Imel sem srečo, saj sem že na prvem dogodku spoznal skupino ljudi, s katerimi smo ostali nerazdružljivi do konca in s katerimi sem preživel najlepše trenutke izmenjave. Skupaj smo se odpravili na veliko lepih izletov po Nemčiji in drugod. Vsak izlet je bil nekaj posebnega in na vsakem izletu se je naši skupini pridružil kak nov član, ki smo ga sprejeli z odprtimi rokami.

Presenetilo me je, kako so ljudje, ki se udeležijo izmenjave odprti in sprejemajoči, veliko nasprotje tega, česar sem vajen doma in kar narekujejo razni stereotipi držav. Tukaj smo bili vsi nasmejani, komunikativni, predvsem pa pripravljeni pomagati in prispevati k temu, da je bil čas, ki smo ga preživeli skupaj najlepši.

Četudi smo bili iz različnih univerz in razkropljeni po vsem Aachnu, smo skupaj preživeli skoraj vsak dan. Raziskovali smo skrite kotičke Aachna, se udeleževali raznih dogodkov, še največ časa pa smo prebili v sobi imenovani ”media room”, ki se je nahajala v kleti enega izmed študentskih domov. Tam smo neumorno igrali biljard, mučili svoje glasilke na karaokah, predvsem pa skozi resne in malo manj resne pogovore tkali vezi, ki jih bo težko pretrgati. Postali smo družina, ki se je skupaj smejala, pritoževala ter na koncu, ob času odhoda, neutolažljivo jokala.

Da pa ne bom zapostavil tudi študijskega dela izmenjave, naj nekaj besed namenim tudi temu. Najbolj so me presenetili profesorji, saj jih je velika večina delala v velikih, priznanih podjetjih kot sta Amazon in Porsche in so zato imeli velik nabor izkušenj, ki so jih delili z nami. Prav zato so bila predavanja precej bolj zanimiva, kot sem sprva pričakoval. Peljali so nas tudi na izlet do muzejev in do različnih elektrarn, kjer smo v praksi lahko spoznali, kar smo obravnavali pri predmetu.

Največji izziv v študijskem procesu je bil, kljub mojemu predhodnemu znanju nemščine to, da je bilo nekatere besede zaradi narečja in strokovne naravnanosti težko razumeti, zato sem več časa porabil za prevajanje in utrjevanje predelane snovi. Se pa veliko več zahteva pri preizkušanju znanja, torej izpitih, ki so bili precej bolj obsežni kot sem tega vajen od matične fakultete in kot sem sam pričakoval.

Sedaj, ko še vedno pod vplivom vtisov izmenjave gledam na pretekli semester, opažam, da sem od te izkušnje odnesel precej več, kot sem sam kdaj upal pričakovati. Bil je precejšen korak v neznano, vendar korak, ki sem ga za lastno rast in razvoj moral narediti. Vedel sem, da bo to obdobje prineslo veliko novega, vendar pa si nisem mislil, da mi bo na nek način spremenilo pogled na življenje. Domov se je bilo skoraj tako težko vrniti, kot je bilo na začetku oditi, saj sem tokrat ponovno za sabo pustil družino. Tokrat so bili ta družina prijatelji, ki so me spremljali skozi izmenjavo in s katerimi sem delil neverjetne dogodivščine. Prav naše razlike so nas povezale in menim, da nas bodo združevale tudi v prihodnjih letih, ko bodo naša srečanja sicer redkejša, a zato nič manj pričakovana in vesela. In še za konec, doživeta izkušnja Erasmus mi pomeni dokaz, da si meje postavimo le mi sami ter da se nam za obzidjem našega znanega okolja odpira nov svet, ki si ga moramo le upati doživeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja