Poletna šola med švicarskimi vinogradi

Poletna šola med švicarskimi vinogradi

Avtor: Tjaša Špenko
Fakulteta: Fakulteta za turizem
Kraj: Sion, Švica
Izkušnja: Poletna šola
Obdobje: 28. 6. 2019 – 6. 7. 2019

Na vroč poletni večer sem v Ljubljani sedla na nočni vlak in se zbudila v Švici. Prvič sem se na pot odpravila popolnoma sama in povsem brez načrta. S turističnim vodičem v eni roki in praktično neuporabnim telefonom v drugi (internetne storitve so precej dražje kot v EU) sem se zapodila med ulice največjega mesta v državi – Züricha. Po nekaj urnem tavanju po vročem soncu sem pot nadaljevala proti meji s Francijo, v najdražjo poslovno destinacijo v Evropi – Ženevo. Tam sem na vsakem koraku odkrivala nekoliko drugačno kulturo in nove ljudi – naj je bilo to med sprehodom skozi živahen ulični festival hrane ali med namakanjem nog v prijetno hladnem Lac Léman. Vsekakor gre za unikatno mesto, zame pa le eno od prestopnih točk do mojega končnega cilja – mesteca Sion. Kratka vožnja z vlakom me je popeljala po dolžini severnega dela Ženevskega jezera, mimo številnih rastočih vinogradov  vse do prestolnice največje švicarske vinorodne pokrajine Valais.

Priznam, to je bil tudi zame kar velik skok iz cone udobja v neznano. Jezika nisem obvladala, zanesla pa sem se lahko zgolj nase. Uporaba telefona je bila zaradi pregrešno visokih stroškov omejena zgolj na brezplačna wi-fi omrežja, teh pa tudi ni bilo povsod. Vse je bilo torej odvisno od lastne iznajdljivosti in organiziranosti. Na zadnji ‘prost’ večer sem sledila slabo označeni poti do najprepoznavnejših točk mesteca. Château de Tourbillon in Basilique de Valère se nahajata na sosednjih vzpetinah nedaleč od mestnega središča, ponujata pa spektakularen pogled na reko Rono, okoliška hribovja in sam Sion. To je bil moj ‘dom’ naslednjih nekaj dni.

O poletnih (in zimskih) šolah je pri nas premalo govora. Sama sem se s tem srečala ob samem vpisu na fakulteto, priložnost pa resneje zagrabila šele leta kasneje na magistrskem študiju. Zaradi neizpolnjenih pogojev za željen program študijske izmenjave v tujini, sem le-to umaknila. Takrat je v moj poštni nabiralnik priletela ponudba o poletni šoli, ki pokriva iskano področje vinskega turizma. Wine, Terroir and Tourism, organiziran s strani Université de Lausanne in izpeljan na kampusu v Sionu, je predstavljal odlično alternativo. Odkar pomnim, so potovanja moja strast, vino in kulinarika pa sta me prevzela v prvih mesecih študija. Ponudba poletnega študijskega oddiha v Švici je bila zato več kot mamljiva.

Vsako jutro sem se zbudila le nekaj metrov stran od glavnega prizorišča dogajanja, v ogromni sobi z lastno kopalnico. Pred začetkom predavanj nas je vedno čakala kava z rogljički in prijetno ohlajen prostor (zunanja temperatura je dosegla tudi do 37°C). V mednarodni družbi sem tako dopoldneve posvetila širokemu naboru tem s področij vinogradništva in vinskega turizma, po skupnem kosilu pa smo raziskovali okolico. Ogled vinskega muzeja, obisk terasastih vinogradov Lavaux, vpisanih v register UNESCO svetovne kulturne dediščine, piknik na vrtu kampusa, vožnja z ladjico po Ženevskem jezeru ali zgolj kozarec vina v mestnem središču pa so dejavnosti, ki so zapolnjevale naše popoldneve. Vse skupaj je bila ravno pravšnja kombinacija študija in počitnic.

Poletna šola v Švici je popolnoma presegla moja pričakovanja. Imela sem odlično priložnost spoznati kulturo in vinski svet, ki mi je bil prej nepoznan. O švicarskih vinih je namreč pri nas le malo govora (verjetno zato, ker letno izvozijo manj kot 1% celotne proizvodnje). Spoznala sem nepopustljivost švicarskih zakonov, inovativne prijeme na praktično vsakem področju, pregrešno visok življenski standard tamkajšnjih prebivalcev (Švica velja za eno najdražjih držav na svetu) in dih jemajoče lepote švicarske pokrajine.

Moja pot pa se po zaključnem predavanju še ni končala. Pred odhodom sem namreč kupila enosmerno vozovnico do Siona, domov pa naj bi se odpravila s Slovenko, ki biva v Ženevi. Zadnjih nekaj dni je bilo zaradi same organizacije in negotovosti njenega odhoda precej stresnih, olje na že tako goreč ogenj pa so dodale še švicarske železnice. Na dan mojega odhoda so bili v zgodnjih jutranjih urah primorani zapreti del železniške povezave med Sionom in Ženevo, kar je povzročilo pravo zmedo. Vlak smo morali zapustiti predčasno in najti način, kako priti do naslednje postaje, kjer smo prestopali na vlak za Ženevo. Naj spomnim, da je internet za tujce tam omejen. Vsa na trnih sem se prepustila toku množice in uspela najti avtobus, ki me je pripeljal do končnega cilja. V Ženevo sem izmučena prispela z minimalno zamudo, čakala pa me je še 9-urna vožnja z avtomobilom do Slovenije…

Domov sem se vrnila bogatejša (pa ne sodeč po bančnem izpisku). Pridobila sem ogromno novega znanja (in spominov!), razširila svoja obzorja in napletla nova prijateljstva, ki segajo vse do obale Južne Afrike. Edino, kar obžalujem je, da se nisem sami ideji poletne (ali zimske) šoli v naravi posvetila že veliko prej…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja