Though job

Though job

Avtor: Uroš Cizerle

Fakulteta: FERI Maribor

Kraj: Valencia, Španija

Izkušnja: Erasmus+ izmenjava

Obdobje: 28. 8. 2017 – 25. 6. 2018

Okej nisem šel nič pogledat na splet kako naj bi takšen prispevek zgledal, zato sem se kar odločil spisati svoje izkušnje takšne kot so bile.

Se pravi, moje ime je Uroš in sem lansko šolsko leto preživel v ležerni in sončni Valenciji. Itak preden sem spravil vso papirologijo skupaj, transcript of records pa ono in tretje, pa do tega profesorja po podpis pa do drugega profesorja in vsakemu posebej skoraj izpovedati svojo življenjsko zgodbo za en podpis. Ampak sliši se hujše kakor je dejansko bilo!

Se pravi bližal se je September (takrat v Valenciji pričnejo s predavanji). Velikokrat sem ležal doma v parku na ležalniku in gledal v nebo in se čudil samemu sebi, »ne morem verjet, da grem dejansko v Valencijo in to za celo šolsko leto!« in sem samo skimaval in se smejal saj sem vedel da bo to ena boljših živlejnskih izkušenj do sedaj!

Okej, fast forrward. S kolegom, s katerim sva skupaj odšla, sva prispela v Valencijo, in dobrodošlica ki jo ima vsak zdajle od nas v mislih je »kako je danas ljep i sunčan dan…« vendar, NE! Prispela sva v deževno Valencijo, kjer deževne dneve štejejo na prste in to na eni roki! Ampak vredu, Slovenci smo prilagodljiv narod, tako da sva tudi midva temu oprostila.

Prvih par noči sva se nastanila v nekem Hostlu v ulici oz. območju imenovani Russafa (to ime me še do danes hkrati osrečuje in zmrazi ko pomislim nanj ampak o tem malo kasneje). Ko prispeva do Hostla, glej jo ti srečo, se nama javita dve slovenki, ki sta tam delali kot nekakšni oskrbovalki hostla. Ti dve ženski sta naju sprejeli z odprtimi rokami, in moram priznati da sem bil prav srečen da sem v svojem ti. fletu imel še dve slovenki, nevem sicer zakaj, vendar mogoče tisti občutek doma … nevem.

Kakor koli, v tem hostlu sva vse skupaj živela skoraj en mesec, in seveda kot vsak hostel so se je tudi tukaj non-stop menjavali obrazi. Mogoče par besed o ljudeh ki so name naredili največji vtis, to so bili skupina petih Avstralcev, ki so se naključno srečali na različnih krajih po svetu. Kar hočem povedati je, to so bili posamezniki, ki so 2-3 mesece delali priložnostna dela v svoji domači državi, nato pa spakirali svoje nahrbtnike in šli v svet uživat. Najbolj zanimivo je bilo poslušati njihove zgodbe kje delajo, kako zgleda tam kjer živijo …

Kakor koli, s temi Avstralci smo se maksimalno ujeli, družili smo se, se pogovarjali, skratka uživali smo tako kot se uživati mora! Vendar slaba ali pa dobra stran (kakor vzameš) takšnih ljudi je to, da je njihov cilj videti in izkusiti čim več! Zato smo se po enotedenskem druženju morali posloviti eden od drugega, kajti, vsak je imel svojo pot (ki niti približno ni bila načrtovana) in tako so nekateri šli z vlakom v Francijo, nekateri so svojo pot nadaljevali proti jugu, skratka dogodivščine, dogodivščine, dogodivščine.

Tako nekako je zgledal moj uvodni del v izmenjavo, v katerem se nisem niti dotaknil površine. Sedaj bom pa pričel govoriti o jedru, o vrhuncu, o špici, o … faksu. Okej prvi dan faksa je nastopil na ponedeljek 4. 9. 2017 na ta dan je bilo na sporedu uvodno predavanje  oz. Welcome Erasmus predavanje, kako naj bi vse potekalo, kam se naj obrnemo za pomoč itd. itd. Vendar en stavek mi še danes doni po glavi in ta je, »since you are all here relaxed and happy, make sure that now you are here where the teachers won’t make your life easy, and nothing is easy here«. Okej…hvala za spodbudne besede, vendar so imeli prav. Zdaj se bo naslov besedila ‘though job’ začel razkrivati, kajti na fakulteti kjer sem študiral, ni bilo angleških predavanj, ni bilo angleških testov in Erasmus študentje, so študentje ki nimajo bonitet na noben način. Ne me narobe razumet, vendar moja ideologija je bila takšna kakor jo imajo tuji Erasmusi tukaj pri nas, v Mariboru.

Long story short, 29. 9. je že nastopil prvi kolokvij za katerega sem se srednje pripravljal in za katerega nisem niti približno dobil srednje dobre ocene. Skratka faks je bil zame ekstremno težak (in prav tako za njihove redne študente), kajti vso znanje je temeljilo izključno na ti. piflanju enačb dolgih za širino A4 papirja. Vendar kot sem že zgoraj v besedilo omenil Slovenci smo zelo prilagodljiv narod, in sva se seveda tudi midva s prijateljem prilagodila na njihov sistem, kater je zajemalo sedenje za mizo v ti. Silent room-ih ali pa v knjižnici veliki za dve UŠC dvorani s čepki v ušesih do nočnih ur.

To je pravzaprav grob oris, kako je izgledala moja izmenjava v Španiji. Ne me narobe razmet, vsekakor sem potoval po državi in videl čudovite stvari in spoznal nešteto novih ljudi, vsakega s svojo zgodbo, svojo miselnostjo in svojimi idejami, katere sem z največjim veseljem poslušal in se vedno naučil kaj novega o sebi ali pa o ljudeh samih.

Moj namen pisanja tega besedila ni bil da bi kogarkoli prestrašim ali pa ga odvrnil od česar koli. Jaz sem hotel deliti to zgodbo izključno zaredi tega, da se prej pozanimajte kam greste, ne samo gledati kakšno je mesto, plaže, zabave itd. vendar premislite na katero fakulteto se prijavljate in se o njej pozanimajte. Vendar moja napaka ali pa sreča (se še nisem odločil katera) je vsekakor bila da sem izkoristil svoj Erasmus med rednim vpisom v letnik, s tem želim povedati, če bi imel možnost bi počakal še tisto leto, in odšel na izmenjavo sedaj, ko sem absolvent. Zagotovo bi imel v tem primeru za povedati povsem drugačno zgodbo.

Po prebranem jedru, sem se vam na nekakšen način zamislil, vendar ne, niti enkrat samkrat se nisem zasmilil samemu sebi. Stvari sem si organiziral tako, da mi je bila to konec koncev še vedno ena najbolj norih izkušenj v življenju!
Tudi če te vržejo v največjo pravljico kar si jo človek lahko zaželi, če tega ne znaš cenit in izkoristit ti tudi to nebo pričaralo sreče.   Pa srečno!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja