VANDRAJ in pričakuj nepričakovano!

VANDRAJ in pričakuj nepričakovano!

Avtor: Maša Rački

Fakulteta: Fakulteta za varnostne vede

Kraj: Bratislava, Slovaška

Izkušnja: študijska izmenjava Erasmus +

Obdobje: 10. 9. – 30. 1.

Preden se prijaviš na študentsko izmenjavo, imaš že neko predstavo o poteku in celotni izkušnji le-te, saj greš na vsaj eno predstavitev, za katero se bivši erazmovci dobro pripravijo in v najkrajšem času povedo kar največ. Po tej predstavitvi ti še nekaj časa v glavi odmevajo pripovedi o žuranju, potepanju po državah in druženju z ostalimi erazmovci. To ti definitivno da še nekaj dodatne motivacije za nadaljnje ukvarjanje z urejanjem dokumentov, izbire predmetov, dopisovanja s koordinatorjem itd.

Nato upaš, da si vse podatke pravilno napisal, saj si kljub koordinatorjevim napotkom ključne dokumente oddal na zadnji dan oddaje. Ko se bližajo dnevi do odhoda v tujino, nestrpnost narašča, hkrati pa se poveča dvom o znanju angleščine.

Od prijateljev, ki so že dali čez izmenjavo, izveš da so imeli en teden (ali dva) prej spoznavne dneve, kjer so izmed na stotine drugih tujih študentov dobili svojo družbo in že dodobra spoznali okolico. V mojem primeru tega ni bilo, saj smo bili le trije erazmovci. Poleg mene še Čeh in Poljakinja, tako da to niti ni bilo potrebno in smo dan po prihodu že začeli s predavanji (smo pa na dan prihoda spoznali lokal z ugodnimi akcijami raznovrstnih pijač).

Očitno mi je bil predmet streljanje nekako usojen, saj sem preko profesorja tega predmeta dobila delo v garderobi znanega kluba v centru Bratislave, kjer so potrebovali punco, ki zna govoriti angleško – v klub namreč zahaja veliko turistov in naj bi bilo težko najti Slovakinjo, ki zna dobro govoriti angleško.

Cimra Poljakinja si je morala izbrati še tri dodatne predmete, ker so na njenem faksu zašuštrali s krediti. Tako sva obe imeli devet predmetov, saj bi brez mene bila sama na teh dodatnih treh predavanjih. Čeh pa je imel večino predavanj s Slovaki.

Ker igram nogomet, sem poskrbela, da sem lahko to počela tudi na izmenjavi. V predelu Bratislave kjer sem prebivala, ni bilo ženske ekipe in zato sem se eno uro vozila na drug konec Bratislave, kjer so mi napotke trenerke prevajale 15-letnice, saj trenerka ni ravno blestela v angleščini.

Cimra je šla na vsake toliko časa domov, saj živi blizu meje, tako da sem si našla družbo pri študentih policijske akademije, kjer sem študirala. Imela sem srečo, da jih je bilo kar nekaj bivših erazmovcev, tako da se mi ni bilo treba truditi s slovarjem tako kot z nekaterimi. Dobra stran druženja s tamkajšnjimi študenti je bila tudi to, da sem izvedela za nekatere fajn dogodke. Najbolj se mi je v spomin vtisnil njihov vsakoletni ples, kjer v visokih petkah in obleki plešeš do jutra, vmes pa tudi v živo poslušaš znano slovaško rock skupino, ki je ti seveda ne poznaš.

Svoj čas tam sem koristila tudi z gledanjem tekem floorballa – dvoranskega hokeja, ki ga trenira Čeh. Tamkajšnjo družbo sem v bistvu dobila ravno preko njega in ostalih igralcev.

Ko sem hotela nasprotovati mrazu, sem se največkrat kar sama odpravila do bližnjih jezer in se prepričala ali so vsa enake temperature in bila hvaležna za vsak sončen dan v oktobru in novembru. Iz enega jezera me je pregnala kar želva, katero sem zamenjala za kačo – se zgodi.

Bila sem tudi dokaj prepričana, da me bodo Slovaki imeli za tujko, a sem dokaj kmalu videla da temu ni tako, saj sem od njih večkrat dobila vprašanja, kot so »Kdaj pride avtobus?«, »Koliko je ura?«, »Kako se pride tja in tja?« … Vendar je bilo to nekako za pričakovati, saj sem večino teh vprašanj skoraj takoj razumela.

Ne smem pozabit omeniti Čajke; lokala, kjer je bila skoraj vsako sredo v živo glasba ter druženje študentov in profesorjev ob poceni a dobrem pivu.

Na svoj rojstni dan sem bila zelo hvaležna natakarju, ki je na mojo prošnjo prestavil na tv program, kjer je bil prenos v živo finala v košarki SLO:SRB.

Vandrala ravno nisem toliko kot naj bi po pričakovanjih erazmovca, sem pa zato več časa preživela s Slovaki in se naužila njihove kulture.

Dobro je vedeti, da:

  • dobro pregledaš spletno stran univerze, kamor želiš iti
  • dobiš kontakt od tamkajšnjega študenta in probaš dobiti čim več informacij
  • čimprej urediš in pošlješ dokumente
  • izbereš dovolj predmetov(ki se po vsebini ujemajo s predmeti s tvojega faksa) z ustreznim številom kreditov
  • vprašaš koordinatorja izbrane univerze, kar te zanima; glede nastanitve, pralnega stroja ipd. (in upaš da ti čimprej odgovori)
  • ponoviš angleščino

Naj pomembnejše pa je: go with the flow 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja