Življenje sredi oceana

Življenje sredi oceana

Avtor: Tamara  Hribernik

Fakulteta: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Kraj: Angra do Heroismo, Terceira, Azori, Portugalska

Izkušnja: Študijska izmenjava Erasmus+

Obdobje: 15. 2. 2018 – 16. 5. 2018

Ja, jaz grem na Erasmus. Na Azore grem. ‘Kje pa je to?’, ‘Francija…?’, ‘Kaj niso to neki otoki?’… in še mnoga druga vprašanja so bila prva stvar, ki sem jih slišala, ko sem povedala, kam grem. Priznam, tudi sama nikoli nisem pozornosti posvečala Azorom, vedela sem edino za Azorski anticiklon in da so to otoki nekje sredi oceana. No, potem pa je imel profesor tamkajšnje fakultete predstavitev na naši fakulteti. Takrat sem poleg točne lokacije samih Azorov izvedela tudi, da moje ime, Tamara, pri njih pomeni neko sadje. Niti stric Google mi ni znal povedati, katero sadje točno je Tamara. Pa sva se s sošolko prijavili in se tistega hladnega, zasneženega februarskega jutra odpravili na najino izmenjavo.

Prispeli sva na enega izmed devetih otokov, ki spadajo pod Azorsko otočje, na Terceiro. Prispeli sva ravno v času karnevala (našega pusta). Tam sredi oceana vsako priložnost izkoristijo za zabavo in pust je pri njih precej velik praznik. Priredijo namreč karneval po ulicah Angre, naslednji dan pa ima večina ljudi kar dela prost dan. Naj povem, da je tisti večer lilo kot iz škafa, ampak se nihče ni pustil motiti.

Medtem, ko mi je sestra pošiljala zasnežene slike od doma, sem živela na približno 17°C. Problem je bil, da na Azorih ne poznajo ogrevanja. Zato je bil najin najboljši nakup mini kalorifer.

Terceira ni preveč velika. Z lahkoto se jo z avtom obvozi v enem dnevu. Otok je prečudovit! Moj najljubši je severni del, sploh kraj Biscoitos, kjer se nahajajo naravni bazeni. V pomladnih mesecih so valovi na severnem delu strašno mogočni, zato je tam kopanje prepovedano. Na otoku ni ogromnih shopping centrov, pač pa majhne trgovine z živili , kjer lahko kupiš liter mleka tudi za 0,55 €. Za Terceiro je značilna mlečna govedoreja. Na samem otoku se namreč nahaja več krav kot ljudi.

Živeli sva v majhnem mestu Angra do Heroismo, ki oddaja prav poseben čar. Uličice so tlakovane, hiške imajo zanimive fasade, kava v kavarni je zelo poceni, prav tako pivo na zabavah. Nastanjeni sva bili v rezidenci univerze (podobno našim študentskim domovom). Večino petkov, sploh pa ob posebnih priložnostih, kot so razni prazniki, v skupnem prostoru priredijo večerjo. To izgleda tako, da vsak prinese svojo hrano, pobere pa se denar za pripravo sangrije. Poznajo par zanimivih pesmi, pri katerih je ob omembi tvojega imena (ali pa kar ‘Erasmus people’ ) potrebno piti.

Seveda je tam sredi oceana kar precej dežja. V marcu je letni višek padavin in nasploh je v zraku veliko vlage. Oblačila so tako potrebovala celo večnost, da so se posušila. Večina ljudi tam sploh še ni videla snega.

Za velikonočne počitnice sva se odpravili nazaj na celino in obiskali Lizbono, Porto in Madrid. V Madridu sem zaradi kraje ostala brez telefona, ampak sem na srečo imela rezervnega na Terceiri. Ko mi je mami od doma poslala novo SIM kartico, ji je zaposlena na pošti zagotovila, da bom pošto dobila najkasneje v enem tednu. Ja, pa kaj še… Da je pošta dosegla sredino oceana, je potrebovala celih 14 dni.

Življenje sredi oceana je precej preprosto, umirjeno. Nihče se preveč ne obremenjuje s časom. Tudi večina prireditev se je začela vsaj 30 minut po predvidenem začetku. Tam je življenje res počasno, problemi tam to niso.

Seveda pa najina Erasmus izkušnja ne bi bila tako posebna, če ne bi spoznali tako čudovitih ljudi, kot sva jih. Nasploh so Portugalci zelo odprti in prijetni ljudje, kar sva izkusili na lastni koži. Prav tako pa smo se tudi z ostalimi Erasmusi res povezali, saj smo bili zelo mala skupina. Prav zaradi njih je bil odhod nazaj proti Sloveniji še posebej težek. Prepričana sem, da se bom še vrnila na ta prečudoviti otok sredi oceana. Ampak vem, da Angra nikoli ne bo ista. Kot vedno: It’s not about the place, but about the people.

Izkušnjo bi še enkrat z veseljem ponovila kljub vsem zdravstvenim težavam, s katerimi sem se ubadala tam. Ti trije meseci preživeti tam, so bili vredni vsake sekunde vloženega časa in truda, saj so bili preprosto čudoviti!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja